(Picus canus)

Pivka je zelo plaha in redka vrsta iz družine žoln (Picidae), ki spada v red plezalcev (Piciformes) in je dolg med 27 in 30 cm. Njena razširjenost je redka, običajno se pojavlja v listnatih in svetlih mešanih gozdovih, redkeje v bližini naselij ali parkov. Pivka je ogrožena vrsta in uvrščena v varstveni status Natura 2000, ter je razvrščena kot ranljiva.

Prepoznavanje

Pivka je zelo podobna zeleni žolni (Picus viridis), vendar je bolj vezana na strnjene gozdove in mnogo bolj redka. Od zelenih žoln jo lahko ločimo po nekoliko drugačnem oglašanju, ki se končuje pojemajoče, kar ji je prineslo tudi ime pivka.

Odrasli osebki pivke imajo sivo glavo z ozkim črnim brkom, medtem ko je čelo pri samcu rdeče, pri samici pa sivo. Značilna očesna maska poteka od oči do začetka kljuna in je črna. Kljun je krajši in koničast v primerjavi z zeleno žolno. Hrbet, krila in rep so zeleni, prsi in trebuh pa umazano sivkasti do rumenkasti. Podrepni del je rahlo progast, medtem ko imajo primarna letalna peresa temno barvo z belimi pikami.

Gnezdenje

Pivka je duplar, ki si gnezdo izdolbe v starih drevesih. Vsako leto ima en zarod, običajno z 6-7 bleščečimi belimi jajci, ki jih valita oba starša približno 17 dni. Mladiči so gnezdomci in jih starša hranita še 24-25 dni, preden zapustijo gnezdo. Mladostni osebki so podobni odraslim, vendar imajo izražen vrat in enovito sivo glavo.

Oglašanje

Oglašanje pivke je podobno oglašanju zelene žolne, vendar je bolj oddaljeno in manj “smejoče”, proti koncu pa postane pojemajoče in nenadoma prekinjeno s tipičnim zvokom: “kjü-kjü-kjü-kjü küü küü küü kü..”.

Prehrana

Pivka se prehranjuje predvsem z žuželkami in njihovimi ličinkami, ki jih izdolbe iz lubja dreves, podobno kot druge žolne.

Ogroženost

Pivka je zaradi svoje redkosti in specifičnih življenjskih potrebščin zelo ogrožena vrsta. Glavni razlogi za njeno ogroženost so predvsem izguba primernega življenjskega prostora zaradi sprememb v gozdu in človekovih dejavnostih, kot so kmetijstvo in urbanizacija.