(Aegithalos caudatus)

Dolgorepka je ljubka in živahna ptica, ki izstopa s svojim značilno dolgim repom in okroglastim telesom. Je majhna, dolga le 13–15 cm, pri čemer rep predstavlja skoraj polovico celotne dolžine.

Prepoznavanje

Dolgorepke so izjemno družabne in se pogosto gibljejo v manjših skupinah, zlasti pozimi, ko se zadržujejo skupaj in iščejo hrano. Imajo droben, koničast črn kljun, s katerim nabirajo majhne žuželke in pajke. Pri iskanju hrane jih lahko opazimo, kako visijo z vej z glavo navzdol.

Značilnosti odraslih ptic:

• Barvne različice: Dolgorepke se razlikujejo glede na podvrsto. Severne populacije (A. c. caudatus) so skoraj popolnoma snežno bele, vključno z glavo, medtem ko imajo južne populacije (A. c. europaeus) črno nadočesno marogo in rožnato nadahnjen trebuh.
• Krila: Črna z lisičjerjavim ramenskim delom in belo obrobljenimi letalnimi peresi.
• Rep: Dolg, črn in belo obrobljen, s spodnje strani izrazito črno-bel.
• Mladostni osebki: Temnejše obarvanje in bela proga po temenu.

Gnezdenje

Dolgorepke gradijo okrogla gnezda s stranskim vhodom, običajno skrita med rogovilami vej. Gnezdo je iz mahov, lišajev in vejic, povezano s pajčevino ter gosto postlano s puhom. Letno znesejo 7–10 jajc, a včasih več samic znese jajca v isto gnezdo, kar pomeni, da lahko v gnezdu najdemo več kot 20 jajc.

• Valjenje: Samica vali približno dva tedna, pri čemer ji ponoči pomaga samec.
• Mladiči: Po izvalitvi se speljejo v 15–20 dneh.

Oglašanje

Njihovo oglašanje je ščebetajoče in pogosto slišno kot “tcčrrr-tcčččr-tcččr” ali “tsi-tsi-tsi”. Petje je redko in nežno, s tihimi žvižgi “zi-zi-ziu”.

Življenjski prostor

Dolgorepke naseljujejo mešane gozdove, parke, mejice in sadovnjake. Pri nas so stalnice, občasno pa jih dopolnijo severne populacije, ki k nam priletijo pozimi.

Status

Čeprav vrsta trenutno ni ogrožena, je njeno ohranjanje odvisno od varovanja primernega življenjskega prostora, predvsem starih gozdov z gostim podrastjem.